Dula Ana Angela

Resnično nisem verjela...

Moji bližnji so vedeli, da je poslanstvo dule zame, še preden sem to spoznala tudi sama. Spomnim se svoje sestre, ko me je prepričevala z besedemi: “Ana, biti dula - to je nekaj, kar si ti.” in mojega odziva: “To pa že ne! Lahko bi delala karkoli, samo tega ne!” Sedaj se mi zdi ta moj odziv smešen. Kako sem se motila.

V meni se je začel razvijati čudež življenja.

V tem mojem prepričanju je napočil tisti lepi dan, ko sem zanosila tudi sama. V trenutku je moje življenje postalo pomembnejše in močno sem se veselila prihodnosti. Sklenila sem, da bom za tega otroka poskrbela najboljše, kar je mogoče. V mojem umu se je že oblikovala ideja o “popolni” mami.

Prepričana sem bila, da dobra mama naredi vse, kar je v njeni moči, da zagotovi otroku kakovostno življenje. Svojemu otroku sem želela zagotoviti čimbolj zdrav prihod na svet.

In vse se je spremenilo.

V tem duhu sem se udeležila priprav na porod. Vedela sem, da želim o porodu vedeti vse. Negativne izkušnje mojih bližnjih s porodno izkušnjo in obravnavo, so to željo še poglobile. Zanimale so me tako preverjene informacije kot tudi tiste, ki ustno prehajajo od ženske do ženske skozi generacije.

Želela sem vedeti, kaj vse je v moji moči, da storim za svoj porodni proces. Kaj lahko storim za to, da bo porodna izkušnja, kar se da pozitivna tudi za prihajajočega otroka. Slutila sem, da porod ni le nekaj, kar se ti zgodi, ampak tudi nekaj, s čimer lahko vsaj do neke mere upravljam. Sanjalo se mi ni, kaj porod v resnici sploh pomeni, a bila sem odločena, da zadevi pridem do dna. In to mi je tekom nosečnosti tudi zadovoljivo dobro uspelo.

Dvom, ki razjeda.

Zavrniti sprožitev, ni šala. Zahteva trdna stališča in ogromno poguma. Ko gre za vprašanje življenja, se je modro zanašati na realna z dokazi podprta dejstva, a obenem ne prezreti svoja občutja. Namreč nosečnica čuti otroka, ki raste znotraj nje, in tudi to kako ga čuti, je informacija vredna pozornosti.

Vendar je teža tega, da sem “še vedno” noseča visela nad menoj in me spravljala v dvom. V porodnišnici so mi jasno dali vedeti, da je sprožitev poroda po njihovem mnenju najbolj varna izbira zame in za mojega otroka. Mene pa je skrbelo.

Pred tem zapletom sem se kot večina nosečnic najbolj bala porodne bolečine. Sedaj pa se je problem bolečine zdel nepomemben v primerjavi situacijo, v kateri sem se znašla. Marsikdo bi rekel: “Kaj kompliciraš, zaupaj stroki. Oni vedo!”. Ampak mene to ni pomirilo. Čutila sem, da sem kot odgovoren starš edina, ki zares iskreno zastopam celosten dobrobit svojega otroka, kot edinstvenega in enkratnega bitja. Moja skrb je usmerjena v življenje in v kakovost življenja. Kdo se bo zavzel zanj, če ne jaz?

Kljub trdnim stališčem je znotraj mene je divjal vihar dvoma. Koliko si lahko zaupam? Kaj pa če bo vseeno kaj narobe? Kaj pa, če pristanem na sprožitev in s tem tvegam morebitne zaplete? Tega si nisem želela ne zame ne za otroka. Sprožitev poroda ni zanemarljiv poseg in nosi svoja tveganja (kot piše priznan ginekolog in porodničar Marsden Wagner v knjigi z naslovom Moj porodni načrt). Kaj pa če…

In sledilo je vabilo, k prvemu porodu.

Kmalu po rojstvu svojega prvega otroka sem kot dula dobila klic k prvemu porodu. Ta je pripadal moji ljubi takrat noseči prijateljici. Z navdušenjem sem z njo delila vse svoje dotedanje znanje in iznenada je prišlo preprosto, a močno vabilo: “Saj boš tam, a ne?” Srce mi je “zaigralo” in poti nazaj ni bilo več.

Skupaj smo se pripravljali na porod vse do trenutka, ko je nastopil njen čas. To je bil najboljši čas. Bila sem tam z njo, z njima. Tu pa mi zmanjka besed, da bi opisala vsa svoja občutja… Prevevali so me občutki počaščenosti, občudovanja, globoke hvaležnosti.

Kmalu zatem sem se vpisala v doula certification course pri Birth art international in se udeležila usposabljanja za porodno dulo pri združenju MOJA DULA. Tam sem si razširila razumevanje porodnega procesa, potreb ženske in njene družine v času nosečnosti in poroda, načine lajšanja bolečin, kako sodelovati s strokovnim osebjem v dobrobit ženske in otroka in še mnogo drugega.

Počasi so začela prihajati vabila, na katera sem se z veseljem odzvala. Vsaka porodna izkušnja, na kateri sem bila navzoča, je bila tudi polna novih uvidov in spoznanj. Vedno znova sem bila očarana nad močjo ženske in njenega telesa. Vse to velja še danes. Vsak porod je resnično edinstven, vsaka nosečnica unikatna in vsaka nosi svojo zgodbo. Vsaka zgodba, v katero sem povabljena, je zame globoka in neprecenljiva čast.